ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si sami.

[Roža]

Želodec

Želodec je del prebavnega sistema. Hrana potuje od ust skozi požiralnik v želodec. V želodcu se utekočini in potuje v tanko črevo, kjer razgradnja poteka naprej. Stena tega votlega organa, ki leži v zgornjem delu trebušne votline, pod rebri levo, je sestavljena iz petih plasti. Notranja plast vsebuje različne žleze, ki proizvajajo želodčne sokove, ti pa pomagajo pri prebavi hrane. Mišična plast omogoča gibanje želodca. Zunanja plast drži želodec na mestu. Dve vmesni plasti dajeta želodcu oporo.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Nastanek raka

Celice, ki sestavljajo tkiva in organe, se v normalnih razmerah delijo v skladu s potrebo organizma. Ko se postarajo, odmrejo in nadomestijo jih nove celice. Všasih ta proces ne poteka po ustaljeni poti. Celice se lahko spremenijo, se pričnejo nenadzorovano deliti in s staranjem ne odmrejo. Te »nesmrtne« celice tvorijo raščo, ki jo imenujemo tumor. Tumorji želodca so lahko benigni ali maligni. Benigni tumorji rastejo lokalno, so običajno nenevarni in se po odstranitvi ne ponovijo. Maligni tumorji (rakavi tumorji) želodca lahko prerastejo steno želodca in se širijo v sosednje organe (požiralnik, trebušno slinavko, jetra ali črevo) ter ovirajo njihovo delovanje. Rakave celice se lahko odcepijo od primarnega tumorja in po limfnem sistemu ali krvi potujejo v druge organe telesa (bezgavke, jetra, pljuča ali kosti), kjer tvorijo zasevke (metastaze).
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Znaki in simptomi – pomen pravočasnega odkrivanja bolezni

Zgodnja oblika raka želodca pogosto ne povzroča jasnih znakov in simptomov bolezni. Z rastjo tumorja se lahko pojavijo naslednji bolezenski znaki in simptomi:
*nelagodje v predelu žličke,
*težave pri požiranju, zatikanje hrane,
*občutek sitosti in napihnjenosti trebuha že po manjšem obroku,
*bolečina, slabost in bruhanje,
*izguba telesne teže,
*črno blato,
*občutek utrujenosti (največkrat nastane zaradi slabokrvnosti).

Ti znaki in simptomi niso značilni le za raka želodca. Lahko so posledica drugih obolenj, kot so
želodčna razjeda, vnetje ali odziv na določeno hrano.
Zaradi nespecifičnih bolezenskih znakov in simptomov ljudje pogosto nanje niso pozorni. Zdravniško pomoč poiščejo šele, ko postanejo pogostejši in intenzivnejši, kar je posledica napredovanja same bolezni.

Če omenjene težave trajajo dalj časa, je zelo pomembno, da se oglasite pri osebnem zdravniku!

_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Diagnostične preiskave

Če opazite katere od naštetih znakov ali simptomov, ki so značilni za obolenje želodca, obiščite svojega osebnega zdravnika. Ta bo najprej s pogovorom in pregledom poskusil ugotoviti, za kakšno obolenje gre.

Opravil bo tudi:
*Krvne preiskave (slabokrvnost, delovanje jeter in ledvic ...);
*Test prisotnosti krvi v blatu (test okultne krvavitve ali hematest). Z njim v vzorcu blata ugotovi prisotnost krvi, ki sicer ni vidna s prostim očesom. Test ni specifičen, saj kri lahko izvira tudi iz benignega tumorja ali pa je posledica drugih obolenj prebavil.

Po potrebi vas bo osebni zdravnik napotil na nadaljnje diagnostične preiskave:
*Rentgensko slikanje požiralnika in želodca s kontrastom. Pred rentgenskim slikanjem želodec napolnijo s posebnim kontrastnim sredstvom. Tako postanejo spremembe na želodčni sluznici vidne na rentgenski sliki.
*Endoskopski pregled (gastroskopija) je preiskava z gastroskopom, upogljivo cevko, sestavljeno iz številnih optičnih vlaken, prek katerih se slika notranjosti želodca prenaša na televizijski monitor, ki omogoča pregled sluznice želodca. Pred pregledom zdravnik gastroenterolog s pršilom, ki vsebuje anestetik, omrtviči požiralnik, tako da preiskovanec cevko lažje pogoltne. Med gastroskopijo odvzame delček tkiva za preiskavo – pravimo, da je opravil biopsijo. Odvzeto tkivo zdravniki patologi pregledajo pod mikroskopom in ugotovijo, ali je sprememba rakava. Gastroskopijo opravijo v bolnišnici ali specialističnih gastroenteroloških ambulantah ter diagnostičnih centrih. Velja za najbolj zanesljivo diagnostično metodo v zgodnjem odkrivanju raka želodca.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Stadiji bolezni


Če patohistološki izvid biopsije potrdi rakavo obolenje, so potrebne nadaljnje diagnostične preiskave za ugotavljanje razširjenosti bolezni:
Rentgensko slikanje pljuč prikaže morebitno razširjenost bolezni v pljuča.
Rentgensko slikanje požiralnika in želodca s kontrastom prikaže motnje v prehodu kontrasta skozi požiralnik in želodec.
Računalniška tomografija (CT) je vrsta rentgenskega slikanja, pri katerem je rentgenski aparat direktno povezan z računalnikom in posname niz podrobnih slik notranjih organov. Včasih je za boljše razlikovanje struktur treba uporabiti kontrastno sredstvo.
Ultrazvok (UZ) je izredno hitro mehansko nihanje, ki potuje v telo v obliki zelo kratkih valov. Zdravo tkivo absorbira in odbija valove druga~e kot tumor. Odbito valovanje sprejema pretvornik. Zdravniki opravljajo ultrazvok trebuha za prikaz morebitnih zasevkov.
Endoskopski ultrazvok pa je metoda, pri kateri vstavijo skozi požiralnik v želodec cevko ter z ultrazvočnimi valovi preiskujejo želodec in njegovo neposredno okolico. Omogoči določitev globine prodora tumorja v steno želodca, sosednje organe in področne bezgavke.
Zdravljenje je lahko lokalno in/ali sistemsko.
Operacija in obsevanje sta lokalni zdravljenji, s katerima odstranijo oziroma zmanjšajo tumor v želodcu in njegovi bližini.
Zdravljenje s kemoterapijo (citostatiki) je sistemsko zdravljenje, saj omogoča tudi uničevanje zasevkov.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Dejavniki tveganja

Dejavniki tveganja so tisti dejavniki, ki povečajo možnost za nastanek raka želodca.
Ne vemo še, zakaj se pri nekaterih ljudeh razvije rak želodca, pri drugih pa ne. Raziskave so
pokazale, da je pri ljudeh, ki so bolj izpostavljeni določenim dejavnikom tveganja, večja možnost zbolevanja za rakom želodca, ni pa to pravilo. Veliko ljudi kljub dejavnikom tveganja ne zboli za rakom želodca.
Dejavniki tveganja za razvoj raka želodca so:
Starost; večina bolnikov z rakom želodca je starejših.
Spol; bolezen je pogostejša pri moških.
Prehrana; raziskave kažejo, da dimljena, slana hrana lahko poveča nevarnost za razvoj raka želodca. Veliko svežega sadja in zelenjave varuje pred boleznijo.
Okužba z bakterijo Helicobacter pylori; H. pylori je bakterija, ki lahko v sluznici želodca povzroča
nastanek vnetja in razjed na želodcu. Zaradi okužbe z bakterijo se poveča tveganje za nastanek raka želodca. Čeprav okužba z bakterijo poveča tveganje za nastanek raka želodca, rak ni nalezljiv.
Kajenje; pri kadilcih je večje tveganje za razvoj raka želodca.
Čezmerna telesna teža;
Drugi zdravstveni dejavniki, kot npr. operacija na želodcu v preteklosti, dolgotrajno vnetje želodčne sluznice (gastroezofagealni refluks (GER), kronični gastritis) in perniciozna anemija.
Družinska obremenjenost; nagnjenost k raku želodca lahko podedujemo, vendar to ni zelo pogosto.
Če mislite, da ste izpostavljeni več dejavnikom tveganja, se pogovorite s svojim zdravnikom. Ta vam bo svetoval, kako zmanjšati tveganje, da zbolite za rakom želodca. Skupaj lahko določita tudi načrt rednih
pregledov.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Roža]

Zdravljenje

Po opravljenih preiskavah se določi klinični stadij rakave bolezni, ki označuje razširjenost raka. Na podlagi kliničnega stadija bolezni, starosti bolnika, njegovega splošnega zdravstvenega stanja in pridruženih sočasnih bolezni se multidisciplinarni konzilij (kirurg, internist onkolog in onkolog radioterapevt) odloči o načinu zdravljenja za posameznega bolnika.Sodelovanje z zdravnikom je izredno pomembno.
Pred vami je veliko odločitev, ki jih boste morali sprejeti. Navajamo
nekaj priporočil, ki vam bodo pri tem pomagale:
Zapisujte si informacije, ki jih prejemate, in vprašanja, ki se
vam porodijo in jih želite zastaviti zdravniku.
Bodite informirani. Poučite se o preiskavah, posegih in zdravilih,
ki jih dobivate. Opazujte svoje telo, redno kontrolirajte telesno težo.
Poiščite organizacije – društva, v katerih se združujejo bolniki z rakom.
Na obisk k zdravniku pripeljite prijatelja ali sorodnika, ki vam bo pomagal zabeležiti podatke, ki jih boste dobili od zdravnika.
Vprašajte zdravnika o vsem, kar želite vedeti.
Po opravljenih preiskavah se določi klinični stadij rakave bolezni, ki označuje razširjenost raka. Na podlagi kliničnega stadija bolezni, starosti bolnika, njegovega
splošnega zdravstvenega stanja in pridruženih sočasnih bolezni se multidisciplinarni konzilij (kirurg, internist onkolog in onkolog radioterapevt) odloči o načinu zdravljenja za posameznega bolnika.

Operacija – lokalno zdravljenje

Zdravljenje je lahko lokalno in/ali sistemsko. Operacija in obsevanje sta lokalni zdravljenji, s katerima odstranijo oziroma zmanjšajo tumor v želodcu in njegovi bližini. Zdravljenje s kemoterapijo (citostatiki) je sistemsko zdravljenje, saj omogoča tudi uničevanje zasevkov.
Namen kirurškega zdravljenja je popolna odstranitev tumorja in področnih bezgavk. Za vrsto operacije se odločijo glede na klinični stadij bolezni, lego, velikost tumorja in histološki izvid. Odstranijo lahko del obolelega želodca (subtotalna gastrektomija) ali ves želodec
(totalna gastrektomija). Kirurg pri popolni odstranitvi želodca poveže požiralnik direktno s tankim črevesom, pri subtotalni gastrektomiji pa ostanek želodca s tankim črevesom. Če tumor vrašča v sosednje organe, je treba odstraniti del ali celoten organ (multivisceralna resekcija). Pri raku zgornje tretjine želodca je potrebna odstranitev spodnjega dela požiralnika. Kirurg pri operaciji vedno odstrani tudi področne
bezgavke.
Zdravnik (kirurg, internist onkolog ali onkolog radioterapevt), ki bo vodil vaše nadaljnje zdravljenje, vam bo opisal različne možnosti zdravljenja in pričakovane rezultate. Skupaj bosta oblikovala najustreznejši načrt zdravljenja.

Zdravljenje je lahko lokalno in/ali sistemsko.
Operacija in obsevanje sta lokalni zdravljenji, s katerima odstranijo oziroma zmanjšajo tumor v želodcu in njegovi bližini.
Zdravljenje s kemoterapijo (citostatiki) je sistemsko zdravljenje, saj omogoča tudi uničevanje zasevkov.
Namen kirurškega zdravljenja je popolna odstranitev tumorja in področnih bezgavk. Za vrsto
operacije se odločijo glede na klinični stadij bolezni, lego, velikost tumorja in histološki izvid. Odstranijo lahko del obolelega želodca (subtotalna gastrektomija) ali ves želodec (totalna gastrektomija). Kirurg pri popolni odstranitvi želodca poveže požiralnik direktno s
tankim črevesom, pri subtotalni gastrektomiji pa ostanek želodca s tankim črevesom. Če tumor vrašča v sosednje organe, je treba odstraniti del ali celoten organ (multivisceralna resekcija). Pri raku zgornje tretjine želodca je potrebna odstranitev spodnjega dela požiralnika. Kirurg pri operaciji vedno odstrani tudi področne bezgavke.

Odstranjeni tumor in področne bezgavke pregleda patolog, oceni tudi uspešnost operacije in določi patohistološki stadij bolezni.
Multidisciplinarni konzilij se na osnovi teh podatkov odloči o morebitnem dodatnem zdravljenju (kemoterapija ali kemoterapija in obsevanje).
Kadar tumorja ni mogoče odstraniti v celoti in/ali obstajajo oddaljeni zasevki, je kirurško zdravljenje paliativno, namenjeno lajšanju bolnikovih težav.
Možni zapleti po kirurškem posegu so lahko razprtje operativne rane, vnetje, krvavitve, motnje v odvajanju blata (zaprtje ali driska), motnje prehranjevanja, utrujenost.
Obdobje okrevanja lahko traja tudi več tednov.
Radioterapija je obsevanje raka z visoko-energijskimi žarki, ki jih tvorijo linearni pospeševalniki.
V obsevalno polje je delno zajeto tudi okolnje zdravo tkivo, zaradi
česar se lahko pri bolnikih pojavijo neželeni učinki zdravljenja. Sočasno z obsevanjem bolniki praviloma dobivajo kemoterapijo, saj ta stopnjuje njegov učinek, obenem pa z zdravili uničuje mikrozasevke. Zdravljenje z obsevanjem in kemoterapijo je običajno pooperativno. Z njim želijo preprečiti lokalno in področno ponovitev obolenja in uničiti morebitne mikrozasevke v telesu.
Za predoperativno obsevanje in kemoterapijo se zdravniki odločajo v primerih, ko je bolezen lokalno napredovala in/ali je neoperabilna. Doseči želijo zmanjšanje in tako popolno operativno odstranitev tumorja, sočasno pa uničenje oddaljenih mikrozasevkov.
Obsevanje je lahko del paliativnega zdravljenja, katerega namen je lajšanje težav, ki jih povzročajo tumor ali zasevki. Pojav in jakost neželenih učinkov sta odvisna od velikosti
obsevanega področja in trajanja obsevanja. Neželeni učinki so pri različnih ljudeh lahko različno izraženi, njihova intenzivnost pa se lahko med zdravljenjem spreminja. Med samim obsevanjem se lahko pojavijo vnetje kože v obsevalnem polju, utrujenost, izguba teka,
hujšanje, pekoč občutek v žlički ali požiralniku, težje požiranje, slabost in bruhanje. Zdravnik vam bo svetoval, kako premagovati možne neželene učinke obsevanja, ki po koncu zdravljenja ponavadi izzvenijo.

Zdravljenje s kemoterapijo pomeni uničevanje rakavih celic z zdravili - citostatiki, ki zavirajo delitev rakavih celic. Razlika med operativnim posegom ali obsevanjem in kemoterapijo je v tem, da citostatiki potujejo po krvi in tako dosežejo tudi oddaljene organe, kjer se lahko nahajajo zasevki. Zato takšno zdravljenje imenujemo sistemsko zdravljenje.
Žal pa večina citostatikov deluje tudi na zdrave celice in tako povzroča neželene učinke.
Zdravljenje s kemoterapijo je lahko pooperativno, predoperativno ali kot samostojno zdravljenje pri metastatski bolezni.
Citostatiki se običajno uporabljajo v različnih kombinacijah (shemah zdravljenja). Zdravljenje poteka v ciklusih. Odmerku zdravila sledi čas počitka, po treh do štirih tednih pa sledi nov ciklus zdravljenja. Bolnik lahko dobiva kemoterapijo v bolnišnici ali ambulantno.
Pojav in jakost neželenih učinkov sta odvisna od izbrane kombinacije zdravil in trajanja zdravljenja. Neželeni učinki so pri različnih ljudeh lahko različno izraženi, njihova intenzivnost pa se lahko med zdravljenjem spreminja. Med kemoterapijo se lahko pojavijo utrujenost, slabokrvnost, slabost in bruhanje, izpadanje las, okužbe, ranice v ustih, driska, rdečina dlani in podplatov.

Po končanem zdravljenju so potrebni redni kontrolni pregledi in kontrolne preiskave, praviloma do pet let po zaključenem zdravljenju. Prvi dve leti so kontrolni pregledi na vsake tri mesece, nato na pol leta. Vsakokrat se opravijo klinični pregled, osnovne krvne in biokemične preiskave ter preiskava tumorskih markerjev (CEA in Ca 19-9). Vsaj enkrat letno mora bolnik opraviti UZ/CT trebuha, rentgen pljuč ter po potrebi gastroskopijo. Po petih letih prevzame sledenje bolnika osebni zdravnik.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA